Komaj sem čakal zimo, da spet prinesem svoje tekaške smuči iz garaže in grem uživat na bele strmine. Obožujem zimo in nekaj najlepšega je, ko grem na smučišče in je lep sončen dan. Za tek na smučeh sem se odločil tri let nazaj, prej sem vedno klasično smučal. Pravijo, da te z leti to potegne, če si rad na snegu. Ko sem še smučal, sem si večkrt rekel, da mene tek na smučeh ne bo pritegnil, no pa me je. Kajti ko enkrat doživiš lep sončen dan, brez oblačka in vetra, potem vidiš, zakaj imajo ljudje radi tek na smučeh. Ko sem prvič poskusil tek na smučeh, sem mislil, da bo to zame pretežko, kajti sam sem rad bil svoboden na snegu in delal kar mi je pasalo. Ampak sem ugotovil, da je tek na smučeh zame kot nekakšna meditacija.
Ko sem potreboval svež zrak in da sem uredil svoje misli, sem vedno izbral tek na smučeh, ker to je bil čas, ko sem se posvetil samo sebi. Nisem potreboval nobenega psihologa, nobene meditacije, kajti tek na smučeh je zame bil zdravilen. Nikoli med tekom na smučeh nisem klepetal z drugimi, ker tega sam nisem želel. Vedno sem točno vedel, kako dolgo bo trajala moja proga in nisem se pustil motiti. Tako sem se odločil, da bo tek na smučeh zame prvi zimski šport, šele potem bo klasično smučanje, ker sem bil v obdobju, ko sem tek na smučeh potreboval.
Včasih ljudje prav čutimo, kaj moramo narediti, le pav je tako, da se tudi poslušamo. Ljudje, ki ignorirajo svoje želje in potrebe s časoma postanejo nesrečni. Tako sam točno vem, kaj me osrečuje in to je zimski šport- tek na smučeh.
Ker imamo proge blizu mojega doma lahko grem na tek na smučeh vsak dan, tako sem srečen, če je zima dolga z veliko snega.